Sponzorji gasilske TOMBOLE 2024

Pomaga nam:

ETA2

Pisalo se je leto 1989, ko smo izvedeli za novico, da se Gasilsko društvo Izola odpravlja na Triglav z namenom, da izvede poseben podvig. Nameravali so namreč na vrhu Triglava izvesti vajo scala Italiana, ali po naše prosto stoječa lestev. To se je tudi zgodilo. leta 1989, so stvar tudi izpeljali. Koliko članov je štela odprava ni znano, vemo pa, da so se tega podviga udeležili tudi nekateri člani našega društva. Ta udeležba pa je rodila nove zamisli in ideje, ki so se stopnjevale in tako se je naš takratni poveljnik Marko Močnik navdušil za še večji podvig.

Beseda je dala besedo in tako je prišlo do realizacije. Leta 1990 so se sestali poveljujoči gasilci: Marko Močnik, Marko Obid, Ivan Rojc ter Vinko Kljun in se pričeli dogovarjati. Zamisel so spravili na papir, jo predstavili članom našega društva in stvar je bila takoj z navdušenjem sprejeta.

Kmalu zatem je zasedal upravni odbor, nekaj dni pozneje pa smo bili s tem že seznanjeni vsi člani društva. Novico smo z veseljem sprejeli in določili datum odhoda. Kot bi trenil, je novica o nameravanem vzponu na Triglav odjeknila po Cerknem v nekaj urah. Zamisel poveljnika je slonela na tem, da prekosimo rekord Izole iz leta 1989, in to vsaj za en meter, če ne več.

Gasilsko društvo Izola je s svojim podvigom izmerilo 9 metrov in nekaj centimetrov. Lotili smo se in tudi više prišli. Gasilsko društvo Izola nas je vzpodbudilo, da smo vso stvar resno vzeli v roke in jo izpeljali boljše, kot smo pričakovali. Ves avgust leta 1990 so potekale intenzivne priprave glede sponzorjev, medijsko TV-Koper in, če bi še kdo kaj zraven dal. Poveljnik Marko Močnik je sklical sestanek, določili smo datum vaje in datum odhoda, stvar je stekla. Navdušenja ni manjkalo. Vajo smo večkrat ponovili in se v tem tudi primerno izurili, kajti ta vaja je zahtevala več kot normalna vaja Scala Italiana. Ta znaša 9 m in nekaj malega. Mi pa smo hoteli prekositi Gasilsko društvo Izola. Iz Gasilskega društva Nova Gorica smo si izposodili še en del stikalnih lestev, tako, da je vsa stvar postala še resnejša.

Napočil je dan odhoda, in sicer 9. 9. 1990. Bila je nedelja. Zbrali smo se zjutraj ob 4. uri 30 minut pred gasilskim domom v Cerknem. Do 5. ure se nas je zbralo natančno 33. Ob 5. uri in 5 minut smo odpotovali z vso opremo, in sicer: 5 kosov lestev, 8 kosov novih vrvi, ter 10 kg težko mortadelo, ki jo je kot sponzor daroval MIP Gorica.

Pot v Zadnjici smo vzeli pod noge ob 7. uri 25 minut. Počasi, z zelo umirjenim korakom smo začeli naš vzpon proti Doliču. Imeli smo prekrasno vreme in sončni žarki so kaj kmalu zažareli v naših očeh, saj je dva ali tri dni pred našim podvigom zelo deževalo, v soboto popoldne, pred dnevom odhoda, pa je zapihala burja in vreme se je izboljšalo, precej se je ohladilo, Triglav in Kredarica pa sta dobila prvo snežno odejo tiste prihajajoče jeseni. Ob nekaj postankih, smo ob 10. uri in 30 minut le prispeli do planinske koče na Doliču, kjer smo imeli uro počitka in brezalkoholno okrepčilo iz nahrbtnikov. Ob 11. uri in 30 minut smo krenili dalje. Pot je bila iz koraka v korak napornejša in zahtevnejša. Toda, ker cerkljanskih gasilcev ne more ustaviti ne dež, ne sneg, ne toča, ne grom, nismo klonili in tako smo ob 14. uri in 30 minut prispeli na vrh našega očaka Triglava.

Nenapovedano in nedogovorjeno nas je tam gori pričakal Trio Motorčki iz Savinjske doline. Ko so ugotovili, kaj nameravamo, so bili tako navdušeni, da muzike ni zmanjkalo niti za kanček. Najprej je sledil kratek oddih, strokoven dogovor in krst vseh tistih, ki so bili ta dan prvič na vrhu Triglava, med temi sem bil tudi sam. Ko je ura tri tekla - popoldne seveda. Torej, podvig se je začel. Sklopili smo lestve, privezali osem vrvi, katere sta obvezno morala držati po dva člana. Izmerili smo dolžino na tleh s korajžnim Janezom Moškatom vred. Kjer naj bi bila višina njegove čelade, se je namerilo točno 14 metrov in 22 centimetrov. Tako je bil za tiste čase naš Janez najvišji bivši Jugoslovan. Čas je napočil in začelo se je zares. Poprijeli smo za vrvi, sklopljena lestev je že čakala na znak poveljnika in vsi smo napeto spremljali in pričakovali ta veličasten trenutek. Vsak sodelujoči je točno vedel svojo nalogo, trio Motorčki je veselo igral, kamera in fotoaparati so bili uprti v dogajanje in na znak piščalke se je lestev pričela dvigati.

Po nekaj sekundah je lestev tudi stala, z bistrim očesom odgovornih jo je bilo potrebno le še postaviti v 100% vertikalo, gledano z vseh zornih kotov. Po točni oceni je Janez dobil znak za plezanje. Korajžno se je oprijel klinov in kot bi trenil je bil na vrhu. S seboj je imel tudi drobnejšo cev, po kateri je iz brentače domače izvedbe pritekla tudi vinsko obarvana voda. Sledil je njegov sestop in spust lestve na tla. Po nekaj minutah je bila stvar srečno končana in izpeljana. Sledil je velik aplavz, stiski rok in čestitali smo drug drugemu za tak dosežek.

Ura se je bližala 15.30 in pričelo se je oblačiti. Razrezali smo 10 kilogramsko mortadelo ter jo ob dveh ali treh kilogramih kruha tudi z užitkom pojedli. Padla je komanda, da pospravimo opremo in se odpravimo v dolino. Vračali smo se po isti poti nazaj proti Doliču, kjer smo imeli večerjo in prenočišče.

Noč je hitro minila, posijali so prvi sončni žarki in rodilo se je prelepo jutro, 10. september 1990. Bil je ponedeljek. Bližal se je čas odhoda, a nikomur se ni nič mudilo. Okrog 9. ure pa smo se le pričeli počasi odpravljati nazaj v dolino Zadnjice, kjer so nas čakali avtomobili.

 

Zapisal: Ivo Bavcon

Foto: Arhiv PGD Cerkno

{gallery}Triglav30let::::0{/gallery}

Splošni podatki

Prostovoljno gasilsko društvo Cerkno
Goriška cesta 5, 5282 Cerkno
05 / 37 75 024
info@pgd-cerkno.si

TRR: SI56 0475 2000 0473 119
ID za DDV: 72759364

Kontakt

POVELJNIK GASILSKE ENOTE

Sašo Tušar
031 470 520
saso.tusar@pgd-cerkno.si

PREDSEDNIK DRUŠTVA

Danilo Sedej
041 780 579
danilo.sedej@pgd-cerkno.si

Bodite dobrodelni

Za naše delovanje nam lahko preprosto pomagate - tako, da z izpolnitvijo obrazca zahtevate, da se 0,5 % dohodnine nameni za financiranje Prostovoljnega gasilskega društva Cerkno.